Priprave #3: Grčija II.

Po petih dneh veslanja v Nafpaktosu smo v sredo zjutraj končno odpotovali do Aten po “avtocesti”. Grki imajo vsaj zame zanimivo predstavo o avto- ali hitri cesti. V bistvu gre za navadno magistralo z odstavnim pasom, ampak Grki naredijo iz tega dvopasovnico, vožnjo pa doživetje, ki ga zlepa ne pozabiš …

Po 4 urah vožnje smo pretreseni prišli v hotel London v Atenah 😀 . Čez hotel sicer nimam večjih pripomb … razen tega, da smo bili v največ troposteljni sobi natlačeni štirje. Pa hrana ni bila neki baš grška. In iz tega izhaja moja ugotovitev o medsebojni povezavi med hrano in divjevodaškimi progami v Grčiji – kjer hrana ni neki posebnega, je proga dbest, in obratno. Vsega se pa pač ne da imet, ne? Right …

Olimpijska proga v Atenah je zame najbolj dodelana proga, na kateri sem imel priložnost veslati. Že sam kompleks je za kajakaške razmere tako ogromen, da veš da gre za posebno progo. Na fotki je pomojem približno šestina tribun…

630q8574.jpg

Potem vse kar se tiče tekmovalčevega udobja – od shranjevanja kajakov do tekočih trakov, ki te pripeljejo na progo, vse je narejeno tako, da ima tekmovalec čim manj težav. Voda je pa itak poglavje zase. Gre za čisto nasprotje Nafpaktosa, torej veliiiiiko pretoko, veliiiiiko padca in posledično zeeeelo divja voda 😀

630q8510.jpg

In zato smo nasmejani in navdušeni trenirali, trenirali … in trenirali, tako da od Aten, razen Akropole in Glyfade (center za shopping), nisem preveč videl. Pa še to me Akropola ni posebej navdušila, v glavnem zato, ker sem že pozabil, zakaj kaj tam sploh stoji. Na Glyfadi smo pa poleg nakupovanja uspeli prepričat trenerje, da smo šli na gokarte. Dirkali smo vsega skupaj 20 minut, ampak zgodilo se mi je prvič, da so se mi tresle roke od adrenalina 😀

630q9223.jpg

No, tresel sem se od adrenalina tudi, ko smo se vozili domov po “avtocesti” nazaj do Patrasa na trajekt …

Fotke by Lenart, Dejan in Matej.

630q9077.jpg

Priprave #3: Grčija I.

Grčija! Sonce, poletna vročina in veliko treningov – tako bi še najbolje opisal te priprave. Ne spomnim se natančno, kdaj sem prvič zvedel, da gremo tudi letos februarja za 11 dni v Grčijo, vem pa, da sem se od novega leta naprej veselil samo še tega.

Takoj naslednje jutro, ko sem prišel domov s smučanja, smo že odpotovali proti Grčiji. Za razliko od lani, ko smo se dobrih 22h cijazili po bivši bratski, smo tokrat zaradi frk v Srbiji in Kosovu raje šli čez Italijo. Čehi, ki so se vozili čez Srbijo, so plačevali celo za Srbijo nenavadno veliko “cestarin” po 10€, da niso imeli težav … Dvomim, da bi mi Slovenci prišli tako poceni skoz. Kakorkoli, v Bariju smo se vkrcali na trajekt in naslednjih 12 ur preživeli bodisi horizontalno, v gledanju filmov ali pa igranju taroka.

630q6835.jpg

Glede taroka – nočem ga nekaj časa niti videti. Igrali smo ga namreč skoz, med vožnjo v kombiju do Barija 5 ur, na ladji 2h, pa še kasneje do Aten 4h. Stavit smo šli za girose, ki jih začuda še nismo dobili 😀 Če se kdo slučajno čuti nagovorjenega … 😉

Mimogrede, resda nisem videl preveč stran od ceste, ampak jug Italije se mi zdi eden najbolj s smetmi zasvinjanih delov, kar sem jih kdaj uspel videti. Res, Balkan nima za burek.

Naslednji dan smo se izkrcali v Patrasu, se peljali čez ultra moderen most Peloponez-celina, za katerega smo plačali približno 20€, ter naposled prispeli v Nafpaktos.

630q7013.jpg

Nafpaktos je v bistvu zelo visoka cena za 4 dni uživanja v Atenah. Tu je bila namreč planirana rezervna proga za OI 2004, in lotili so se je res tako. Zelo majhen pretok, malo padca in posledično nič kaj divja voda so karakteristike proge, na kateri sem uspešno načel veslo in opraskal čoln.

630q7169.jpg

Je bila pa hrana zato odlična. Feta, feta, feta … 😛

Smučanje #3: Flachau

Oh, kje so že zimske počitnice … Komaj sem se odpakiral, pa že pogrešam brezdelje in počitniško sproščenost. No, kdo pa ne? Problem mojega jamranja pa je, da sem imel predolge in preveč akcije polne počitnice in sem se zato vmes lepo polenil 😀 

Takoj po informativcu v petek smo se peljali do Flachau-a, kjer smo imeli naslednjih 5 dni čisto šajbo, hudo dobr speglane terene, dbest apartma … Da ne bom dolgovezil – iz druge perspektive.

Ker letos pomojem ne bom več smučal, trenutnim vremenskim razmeram navkljub, lahko že potegnem črto pod letošnjo sezono. Torej, imel sem celih 7 smučarskih dni, kar je več kot lani, toda še vedno precej manj kot predlani in leta prej … Svetovno segrevanje ozračja? I think not. Samo časa imam precej manj odkar sem na gimnaziji 😈

Smučanje #2: Vogel

Sej ne morem verjet. Pa je res – dejansko mi je uspelo, da sem se odlepil od knjig in se odpravil na Vogel. Današnji dan je zaznamovala poved: “Sej ne morem verjet” in pa šajba in 180cm snega in novi pancerji.

Prvič nisem mogel verjet, da slovenska smučišča dejansko dobivajo nove sedežnice. Mogoče bi se lahko spomnili še za umetno zasneževanje. Triglavski park gor ali dol … Drugič, da nove sedežnice potem postavijo za moje pojme tako neumno 😈 Tretjič, da je pri nas toliko angleških turistov. Četrtič, da ti turisti večinoma samo ovirajo snežni promet in pecajo svoje vodiče. Okej, če pomislim, ne vem, zakaj me je to pravzaprav presenečalo 😀 Petič, da me novi pancerji sploh nič ne žulijo.

Etc.

Skratka, bilo je lepo. Ženski del družine je pametno ugotovil, da je Vogel pozimi čist cortkast. In dopoldan je bilo za naše razmere res že skoraj kičasto. Popoldan so se na žalost naredili kupi snega, 😦 zvečer pa kolona od Bleda naprej … Kot da ne morejo že enkrat narest te smotane avtoceste.

Priprave #2: Medulin

Kako veš, kdaj imaš res zahtevne treninge? Ko zboliš.

Minule dni sem namreč preživel v Medulinu, CRO na pripravah, kjer se po defaultu abnormalno veliko trenira, jé, gleda nadaljevanke na laptopih in… zboleva. Sicer sem bil že prejšnji teden malo prehlajen, vendar sem si rekel, da je to samo prehodno stanje – pa še prav sem imel: v soboto sem dobil še vročino, tako da sedaj sklepam, da sem v končni fazi :mrgreen:

Sicer je pa v Medulinu čist v redu. Zraven hotela je bila tudi plaža, na kateri se je v soboto in nedeljo zbralo nekaj kajterjev, tako da sem se kratkočasil s sanjarjenjem o tem, da moram enkrat nujno poskusit še to.

Po svoje je kar v redu, da sem zbolel. Mi vsaj ni bilo treba pisati bajle, pa čeprav se govori, da bo itak tretjina… Ja, tud na ŠKG se to dogaja.

Kauzer zmagal na Australian Open-u

Tomideli! V konkurenci K1 moški je na prvi letošnji tekmi v Penrithu, AUS zmagal Peter Kauzer, Janoš Peterlin je bil 30. Med kanuisti je zmagal Francoz Tony Estanguet, naš Dejan Stevanovič je zasedel 8. mesto. Pri kajakašicah je Nina Mozetič osvojila 19. mesto, pri C2m pa je bil dvojec Višnar/Jarc 6., Slapšak/Oven pa 13. Posnetek finalne vožnje si lahko ogledate tukaj, bolj natančne rezultate pa tukajle.

Vsem našim iskrene čestitke – keep up the good work!

Tekma #1: Australian Open

In počasi se začenja. Zelo optimistično gledano lahko rečem, da se končuje zimska sezona, v Penrithu je konec tedna na sporedu namreč že prva tekma svetovne serije – vzporednega tekmovanja svetovnemu pokalu – na kateri bodo nastopili tudi naši Peter Kauzer, Janoš Peterlin, Nina Mozetič, Dejan Stevanovič ter dvojca Nejc Višnar/Urban Jarc in Blaž Oven/Luka Slapšak.

Sicer pa bo tekmo v živo, 26. 1. 2008 ob 10:00 CET, možno spremljati preko interneta na tejle strani.

Ah… kok sm fouš! 😈

ryihuggvoy8dllea-f.jpg
ca6b7a7309bcfa4020511e135f3ab087

Foo Fighters: Stranger Things Have Happened

Paše zdele…

Priprave #1: Pokljuka

Od petka zjutraj, ko sem zelo priročno manjkal tako v šoli kot doma (roditeljc… 😀 ), sem zadnje dneve preživel na Pokljuki. Bivali smo kar v vojašnici, kjer nam je družbo enim bolj, drugim manj delala še “domača” biatlonska skupina.

Vreme je bilo vse dni odlično, tako da sem včeraj, ko sem prišel domov v as-always megleno Ljubljano, dobival skoraj napade nostalgije. Vreme pa je žal tudi skoraj edina stvar, ki je bila pohvale vredna.

V petek so bile proge še preveč mehke, da bi se dalo normalno teči, sploh v gozdu, kar pa je itak cela Pokljuka 😈 . Postelje so bile tipično vojaške – trde in s povštri, ki to sploh niso bili. Naslednja stvar, ki me je motila, so bili neumikajoči se hitrejšim tekači 😀 . Pa resnično bi se morala nekak zrihtat tista pot, po kateri se gre od strelišča proti smučišču, ker žal ne znam slalomirat med otroki in izpuščenimi psi. Parkrat sem se počutil kot da igram Super Maria. Pa nikoli nisem preveč blestel v tej igri 😉 Naslednja grozna stvar – skupna stranišča za 20 ljudi se s tem ne morejo primerjati – pa so bili zvočniki v sobah. Sicer jih niso uporabljali za budnice, ampak so vseeno preveč, res preveč na pogled podobni tistim v šoli. In končno… odtujene so mi bile moje “specialne” tekaške palice. Sem že omenil, da smo bivali v vojašnici – varovanem območju z omejenim gibanjem?! 👿

Maturanc 2007

Maman a dit que je peux! To je moj trenutno najljubši stavek, ker pomeni, da smem na maturanca, ki to uradno sploh ne bo.

Kar pa pomeni, da naši profesorji nočejo ne morejo z nami, ker ima ŠKG uradno maturantske izlete šele po koncu 4. letnika. In to pomeni, da bodo za nas odgovorni “samo” vodiči. Zato sem mislil, da bo šlo to težko skoz pri starših. Tako pa – še bolje… 😈

Evo, lahko dodam še en dbest event v letošnje leto. Počasi bo že kar preveč… not 😉 Aja, gremo pa na Ios, seveda 😎

Sicer pa, škofijsko je ta teden pretresla nova kršitev šolskega pravilnika – dva modela sta s svojimi univerzalnimi ključi ilegalno prišla v tajništvo, da bi si malo pobliže pogledala teste za popravljanje NMS-jev. In pri tem sta bila tako nesposobna, da ju je dobil absolutno najmanj okreten profesor na šoli. Temu sledeča stvar je pa skoraj best of izjava našega ravnatelja, in sicer, da naj se vsi, ki so še na nelegalen način pridobili univerzalca, zglasijo v tajništvu in vrnejo ključe.

?

Haha! Zraven pa mogoče kot darilo prejmejo še položnico za bojda 40000€ škode, ker bo treba menjat ključavnice. Pha…

dsc00548.jpg