Triatlon

Evo, končno ena športna objava. V Tacnu in širši okolici Šmarne gore se je danes namreč odvijal 5. “tradicionalni” kajakaški triatlon.

Ker gre za kajakaški triatlon, nam je bilo prizaneseno s plavanjem v Savi, smo pa zato jasno veslali. In sicer na relaciji Medvode-Tacen-polpoti do Medvod-Tacen. Ja, tudi proti toku. No, najboljši v absolutni starostni kategoriji smo zadevo zmogli v približno 34 minutah, mlajši in rekreativci pa so izpustili tisti proti-točni del.

Sledilo je kolesarjenje okoli Šmarne gore, kjer me je skoraj pobralo, ko sem lovil vodilnega, ki si je nabral precej prednosti s hitrim preoblačenjem. Nekje na tričetrt poti mi je dejansko uspelo. Potem sva se nekaj časa bolj ali manj redno menjala. Heh, čist k Lance, sploh ker sva imela kao specialki. Do kluba sva se pripeljala skupaj po približno 43 minutah gonjenja.

Next stop – Šmarna gora čez “kuhno”. Do sedla sva pritekla hkrati potem pa je Simon nenadoma potegnil. Nekaj časa sem mu sledil, sekundo zatem sem pa obupal 😉 V glavnem zato, ker nisem želel, da bi dobil krče – od starta nisem namreč nič spil, ker na kolesu nimam držala za bidon. Na vrh sem tako prišel drugi po okoli 18 minutah od vznožja. Navzdol sem tekel na vso moč, skakal sem čez korenine, skale in… pse. Parkrat sem se skoraj zabil v nič hudega sluteče, nisem imel pa take smole kakor Simon. Ko se je oziral čez ramo, da bi prečekiral, kje sem, je zapel z nogo ob korenino. Sam mi je kasneje razlagal, da je padel naravnost na glavo, da pa je k sreči uspel nekoliko ublažiti padec z rokami.

Tako sem ga ulovil, da sva skupaj divjala naprej – do 150m pred klubom, kjer mi je spet ušel in zasluženo zmagal. V cilj sva prišla z 10 sekundami razlike. Po skupno eni uri in 55min – deset sekund razlike?! Procentualno nisem bil tako blizu še v slalomu, še manj pa v vzdržljivostnih preizkušnjah. Sem kar ponosen nase :smajlisšpegli:, sploh ker je Simon dve leti starejši.

Tretji v absolutni kategoriji je bil Jošt Zakrajšek, sicer 7. s svetovnega pokala v slalomu v Augsburgu in 8. z generalke za OI v Pekingu. In posledice? Takoj po prihodu v cilj mi je bilo slabo, bil sem dehidriran, noge sem čutil že na kolesu in nekaj časa bom najbrž komaj lazil po stopnicah. Je bilo vredno? Ja, vsekakor