Na klancu

Oh ja, prebil sem se. Čez Cankajev roman Na klancu. Sej ne vem, kaj naj. Mal sem zmeden.

Knjige drugače rad berem, nikoli nisem imel problemov s tem, samo tole… Sej ni slaba knjiga, samo zamorjena je pa. In kaj naj si mislim zdaj o Cankarju, če se v knjigi vedno kot ena mantra ponavlja misel, da smo rojeni za umret? Kaj je pa vmes?! En tak filing mam, da bi bil tale Cankar en emo, če bi zdele odraščal.

Pa še en mal neumn movie o emotih 😉

1 Odgovor to “Na klancu”


  1. 1 spenjač 4 januarja, 2008 na 2:47 popoldan

    Pa ne odrašča zdaj, ravno to je to – problemi takrat so bili hujši kot sedaj, ko se mladi ukvarjajo/ukvarjamo z dokaj brezveznimi stvarmi, zato ga še zdaleč ne moreš primerjati z emotom – poleg tega je konec romana pozitivno naravnan in se ne zaključi s smrtjo.


Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s





%d bloggers like this: