Archive for the 'mnenja' Category

Priprave #1: Pokljuka

Od petka zjutraj, ko sem zelo priročno manjkal tako v šoli kot doma (roditeljc… 😀 ), sem zadnje dneve preživel na Pokljuki. Bivali smo kar v vojašnici, kjer nam je družbo enim bolj, drugim manj delala še “domača” biatlonska skupina.

Vreme je bilo vse dni odlično, tako da sem včeraj, ko sem prišel domov v as-always megleno Ljubljano, dobival skoraj napade nostalgije. Vreme pa je žal tudi skoraj edina stvar, ki je bila pohvale vredna.

V petek so bile proge še preveč mehke, da bi se dalo normalno teči, sploh v gozdu, kar pa je itak cela Pokljuka 😈 . Postelje so bile tipično vojaške – trde in s povštri, ki to sploh niso bili. Naslednja stvar, ki me je motila, so bili neumikajoči se hitrejšim tekači 😀 . Pa resnično bi se morala nekak zrihtat tista pot, po kateri se gre od strelišča proti smučišču, ker žal ne znam slalomirat med otroki in izpuščenimi psi. Parkrat sem se počutil kot da igram Super Maria. Pa nikoli nisem preveč blestel v tej igri 😉 Naslednja grozna stvar – skupna stranišča za 20 ljudi se s tem ne morejo primerjati – pa so bili zvočniki v sobah. Sicer jih niso uporabljali za budnice, ampak so vseeno preveč, res preveč na pogled podobni tistim v šoli. In končno… odtujene so mi bile moje “specialne” tekaške palice. Sem že omenil, da smo bivali v vojašnici – varovanem območju z omejenim gibanjem?! 👿

Počitnice!

Uf, končno so tukaj – jutri je namreč v šoli samo še ena butasta proslava. Zadnja dva tedna sem toliko časa zapravil za šolo, da mi je za kaj drugega kot treninge zmanjkovalo časa, pa tudi energije. Upam, da bo zdaj drugače, ker me ta monotonost res ubija.

Je pa napoved za konec leta in naslednje leto nadvse obetavna. Konec leta je itak great, v 2008 pa kaže da bom imel dvoje priprav že v januarju, februarja gremo med počitnicami z družino najprej smučat, potem grem pa še za 10 dni v Atene, potem se počasi začne sezona, in končno bo konec tega smotanega mraza!

P.S.: Danes je bilo tako mraz, da mi je voda na kajaku sproti zmrzovala 😈 Ko sem lezel iz čolna, sem se prijel za kovinski ročaj – roka se mi je kr mal pripopala :S …mah kot da ne more biti samo 5°C več 👿

Doping ali športni dodatki?

V soboto smo imeli v klubu predavanje o športni prehrani. Razlagal nam je Rok Predanič, pri čemer se je dejansko ogibal reklamiranju podjetja, ki ga je zastopal. En VELIK plus že takoj na začetku.

Sicer pa je začel z osnovami zdravega prehranjevanja, zadevo pa nadgradil nam primerno – nekje razred ali dva pod profesionalizmom. Čeprav tega pomojem v kajaku v Sloveniji sploh ni, ampak okey. Govoril nam je, kdaj, kako in kaj je najprimerneje jesti pred, med in po treningu ali v tekmovalnem obdobju. Zelo zanimive reči, recimo športniki naj bi jedli na vsaki 2 uri, pred spanjem lahko brez slabe vesti pojemo 200g skute z jogurtom, …

Zadeva je neizčrpna, pa še vedno več je je – biokemija naj bi bila ena najbolj razvijajočih se in zato perspektivnih znanosti. Ampak da preidem na bistvo bloga – kaj je razlika med dopingom in športnimi dodatki?

Velikokrat slišim, da bi bilo šport treba očistit vse nesnage v smislu komercializacije in dopinga v širšem pomenu. Jaz pa mislim, da je to pač cena vsakega profesionalnega ukvarjanja in pa posledica… nevednosti.

Ljudje velikokrat zamenjujejo pojma doping in športni dodatki. Osnovna razlika med dopingom in dodatki je, da dodatki niso prepovedani. In to z razlogom – dokazano ne škodujejo. Nekateri pa tega nočejo razumeti in včasih slišim očitke, češ nobene tablete ne morejo biti samo zdravje. Če sem iskren, ne razumem, kakšna naj bi bila razlika v vplivu na telo med umetno sintetiziranimi hranili in naravnimi. Če želim kot športnik napredovati, moram poleg treninga vnašati ogromne količine nadomestne energije, ki se je ne da v celoti pojesti kot klasično hrano. Če karikiram, med treningom ne moreš vmes pojesti porcije špagetov, čeprav jo telo potrebuje. In tu nastopi prednost osnovnih dodatkov – med treningom si tako ali tako žejen, če pa vmes lahko spiješ nekaj, kar bo pripomoglo k boljšemu izkoristku treninga – terna!

Kar pa se tiče komercializacije – v kajaku si upam trditi, da si jo vsi želimo. Ker bi tako lahko vsi tisti, ki temu športu namenjajo toliko pozornosti kot bi jo sicer službi, končno nekaj zaslužili za svoj vloženi trud. Zato prosim v svojem pogledu na šport na profesionalni ravni ne bodite tako ozkogledi, ko gre za vprašanje “očiščenja športa”. Mislim, da bi bilo v prvi vrsti vprašati športnike, česa si želijo.

Back to Metelkova…ali Neprijaznost medicinskega osebja

Po enem letu sem ponovno prišel na Metelkovo. Lažem… bil sem tm prejšnji teden, sam čez cesto 😀 Skratka v ZD imamo športniki enkrat letno zastonj pregled na športnem oddelku, da ugotovijo, če smo sploh sposobni trenirat. Testirajo naše dihalne, vzdržljivostne sposobnosti, kako dobro vidimo, etc.

Vendar me je v sredo presenetilo nekaj drugega (za spremembo torej enkrat niso bili rezultati raziskav… 😀 ). Vedno kadar namreč pridem na pregled, se me sestre spomnijo in dejansko pravilno povežejo link z bratom. Nikoli niso slabe volje, čeprav k njim na preglede hodijo vsi slovenski športniki in imajo zato kar precej dela. Enako je na stomatološki, kamor hodim na preglede k ortodontu že od 1. razreda OŠ. Zato mi toliko bolj ni jasno, zakaj je na polikliniki, kjer po pregledu oddamo kri in vodo, osebje vedno tako… neosebno in neprijazno. V sprejemni za laboratorij sploh ne pozdravljajo, na odvzemu krvi so samo nezainteresirano preverili ime in priimek. Pri oddaji urina sem samo potrkal na okence, ker se zame tam nihče ni zmenil celih 8 minut, pa sem že slišal, kako je današnja mladina neučakana…WTF? Jasno, nihče se ni potrudil, da bi pozdravil. Pred tistim okencem sem stal kot kak debil in gledal v zrak…

Enako, če ne še slabše, je bilo na perimetriji. Sestra, ki naj bi razložila navodila pri postopku tega pregleda oči, tega niti slučajno ni bila sposobna izustit. Ko sem ji to kasneje mimogrede omenil, mi je odgovorila, češ ja seveda samo tebi nisem znala razložit. Ko sem kasneje na tem testu padel prav zaradi tega, ker nisem vedel, kaj točno naj počnem, se mi je pa prav prijetno nasmehnila (…not) in vprašala, če je to težje kot veslati. 👿

Mislim, da nekaterim manjkajo osnove. Razumem, da smo vsi včasih nerazpoloženi in naveličani, ampak a je res tako težko pozdravit in se vesti človeško in ne kot en robot, ki samo čaka na konec izmene?

Dan trenirke

Danes, 18. 10. 2007, je bil na ŠKG izveden “dan trenirke”, Kogijevemu protestu navkljub. Za kaj gre?

Nekdo se je pač spomnil, da bi bilo fajn en dan v šoli preživeti v trenirkah. Svojo idejo je širil naprej po celem zavodu in s tem sprožil večinoma salve smeha in izjav “heh, pa sej nis resen”. Heh, zjutri so imeli v dijaškemu domu celo budnico na to temo… Kakor koli, nek bralec Kogijevega bloga je dejansko napisal pismo vodstvu šole in ji očital, kako da vzgaja svoje dijake. A ni super, ko nekdo tako posplošuje zadeve? Enivej, zato smo v našem razredu imeli med angleščino diskusijo na to temo.

Meni se je v bistvu zdelo smešno, koliko mojih sošolcev meni, da so vsi čefurji neki grozni mafijozoti in da je vse, kar počnejo kraja, pretepanje ali poslušanje turbofolka. Sam sem hodil na OŠ Šentvid, kjer je jih bilo veliko in ne spomnim se enega samega dogodka, da bi me kdo kdaj nadlegoval, pretepel ali posiljeval z glasbo. Edini slab spomin imam na igranje nogometa, kjer sem fasal žogo v… khem, ja, je bolelo. :mrgreen:

Drugače me pa na splošno moti tako prepričanje med ostalimi gimnazijci. Večina mojih ostalih prijateljev hodi na GIMŠ, tako da tako rekoč redno poslušam, kako da so se nekje stepli skini pa čefoti. Mislim, a ni zanimivo, kako probleme najdejo samo tisti, ki jih iščejo? Najbolj hecno je pa to, da nihče dejansko sam ni imel težav, je pa seveda slišal od nekoga. Jao, majkemi.

In kaj se je potem zgodilo v šoli? Nič. Na hodniku sem videl dva modela oblečena v trenirke in to je bilo to.


Kategorije